Duran Duran
sobota, 11. 7. 2026, od 21.00 h do 22.50 h
Passariano Di Codroipo (Udine) / Villa Manin / Italija
Duran Duran so danes ena redkih skupin, ki sodijo med preživele predstavnice pop rocka osemdesetih in ki nenehno snemajo nove albume in igrajo na turnejah. Po celem svetu. Ko so se Duran Duran pojavili na sceni, so bili s svojo čudaško eleganco preprosto ob pravem času na pravem mestu, da dodajo svoj kamenček v mozaik pop kulture osemdesetih. In za povrhu vsega, so še dobro izgledali. Dela Duran Duran sploh iz prve polovice osemdesetih, so brezčasna in njihova neminljivost ostaja vseprisotna tudi v letu 2026. Vendar temu ne bi bilo tako, v kolikor bend ne bi konstantno koncertiral. Tista poletna turneja pred dvema letoma, ko so se ob koncu julija 2024 ustavili v puljski Areni (RockLine recenzija koncerta) deluje, kot bi bila včeraj, že je tu serija dvanajstih poletnih evropskih terminov.
Izmed peščice preživelih, ki so krojili torej podobo trendov v pop rocku osemdesetih, veljajo ob Depeche Mode, Duran Duran danes nemara celo za največje. Od še delujočih zasedb iz tistih davnih časov, so tu še nekateri njihovi vrstniki, npr. osveženi Škoti Simple Minds, ki na odrih naravnost briljirajo, izmed Britancev nadalje fascinantni Tears For Fears (s sila malo koncertov, ki se praviloma vsi takoj razprodajo), potem še vedno pobrcavajo tudi Level 42, ki igrajo predvsem po Britaniji in severu stare evropske celine (no bili so celo na festivalu Pivo in cvetje), medtem ko ostajajo Spandau Ballet, ki so nastopali še v letu 2017, še kar naprej sprti, namesto da bi v zrelih letih koncertne storilnosti raje zabavali oboževalce po svetu (in zaslužili še kaj denarčka).
Z enajstim terminom, torej predzadnjim poletne evropske turneje, so Duran Duran ujeli nastop na idiličnem prizorišču palače Villa Manin, ki je bila v lasti zadnjega beneškega Doža Ludovika Manina. V letu 1797 naj bi bil v tej rezidenci dva meseca in v času pogajanj z avstrijsko monarhijo, nastanjen celo sam Napoleon Bonaparte.
Italijanska publika je nora na Duran Duran. Od nekdaj. Spominjam se tistega davnega julijskega nastopa na peščeni plaži v Jesolu pri Benetkah leta 2008 (RockLine recenzija koncerta), kaj vse so počele nore privrženke skupine med koncertom, pa tudi v puljski Areni je bila pred dvema letoma prva polovica parterja povsem “italijanska”. Koncert v Passarianu pri kraju Codroipo (blizu Udin) je bil zadnji med tremi italijanskimi postanki skupine. Predkoncertna evforija je bila dobesedno neverjetna. Avtomobili so vsaj pet ur pred koncertom drli na prizorišče z vseh strani in čeprav smo bili (po naši oceni precej zgodnji) – ura je bila 19.00 h (koncert je bil napovedan za deveto zvečer), smo imeli neznosne težave z iskanjem ustreznega parkirišča in tako parkirali skoraj dva in pol kilometra stran (od vhoda za press), kar se je izkazalo za zelo slabo naložbo (no, po drugi strani, pa pravijo da hoja krepi duha). Kup je bilo tudi kemperjev, ki so zasedli že dan prej nekatera (palači najbližja) parkirišča.
Kmalu je začelo kapljati. In kapljalo je vse bolj in bolj. Ko smo prispeli vendarle malo pred pol deveto do press šalterja – pred glavnim vhodom v ta zares prekrasni prostor Ville Manin, so bile mase ljudstva, ki so se valile na prizorišče, že pokrite v palerinah in z marelami, pri čemer niso pozabili ljudje niti na repelente (v parkovni ureditvi se nahajajo okrasni ribniki, v katerih prebivajo tudi (sprva mičkeni) komarčki). Od vseh sušnih dni, poišče dež svoj čas za deževanje prav takrat, ko se odpraviš torej na večji open air koncert v regiji! Za povrhu vsega na koncert skupine s katero si rasel gor vse od najstniških let in skupine, ki ti je obrnila glavo, da si nehal prepevati Naša četica koraka in podobne hece. No, potem pa ti vreme skorajda pokvari vse veselje. A temu ni bilo tako. Prav do devete, ko so na oder krenili Durani, se je dež povsem unesel. Parkovna ureditev (vrt palače) znotraj obzidja je ogromen. Ne spominjam se kdaj bi bili sedeži posejani skoraj po celotni površini. Po naši oceni je moralo biti tokrat na prizorišču vsaj 15.000 obiskovalcev (sedečih in stoječih).
Bend je perfektno uigran. Čuti se, da Duran Duran zadnja leta res veliko koncertirajo in tako vse stvari na odru obvladujejo s peresno lahkoto. Pri tem vidno uživajo in se zabavajo. Vendar pa se je čutilo, da je turneja res pri kraju zlasti zavoljo Le Bonovega glasu, ki je deloval ‘prekurjeno’, skrhano, malček načeto. Simon je večkrat potegnil blago hripavo določene linije. Ne, pri tem ni zgrešil niti enega tona. Vse je oddelal v nulo, pa tudi izvedbena moč je bila povsem zadovoljiva. Sploh v prvi polovici koncerta, vse tja do Ordinary World, je bil njegov glas na veliki preizkušnji. A je pristopal na polno in se ni ustavljal. Kot da ni nič. To ni bilo prvič v njegovi karieri, s tem se je večkrat spoprijemal in tudi tokrat je Simon deloval, kot da ga ne omejuje prav nič, saj je seval pravo vedrino, vzdrževal izjemen kontakt s publiko, ob njegovi značilni odrski igri, pa ga je tako ali drugače bil vseskozi poln oder. Preprosto, mož je tu doma in tega mu ne more vzeti nihče. Z orjaško karizmo na čelu s katero je znova uročil množico in jo držal ob sebi skozi uro in petdeset minut trajajoči špil.
Kdor je Villo Manin že kdaj obiskal, tudi preklemano dobro ve, da je okolica Passariana posejana s kmetijskimi površinami. No, to se je na žalost krepostno zaznalo tudi med samo koncertno predstavo, do česar ni mogel ostati ravnodušen niti sam Simon Le Bon, ki je v sozvočju pravega angleškega črnega humorja ogovoril prisotne nekako v slogu, češ: “Kako je lepo biti tukaj, na tem kmečkem dvorišču (farmyard)” in k temu dodal “da so tudi vonjave pravšnje.”
Sicer pa ni tu mnogo razprave. Narod je bil kompletno notri. Kamorkoli je segal pogled. Od prve vrste, do tja v neskončnost. Vsi so stali, nihče ni sedel. Vsi so plesali, se zabavali in prepevali. Duran Duran so nas strice in tete krepko v petdesetih torej vrnili v čas pred 40 + leti. Občutek za čas in prostor sta izginila, gotovo pa se tudi skupina na nek način podobno počuti v teh slabih dveh urah glasbene magije oprtane z novoromantično nostalgijo. Kot, da je sama dejansko nekje v prvi polovici osemdesetih. Le Bona sta tokrat srečno vlekli iz določenih momentov dve spremljevalni pevki. Že kar legendarna Anna Ross, brez katere ne gredo Duran Duran nikamor in ki je znova sijala v Come Undone, pa Rachel O’Connor, ki sodeluje s skupino od leta 2021. Tu je ‘večni’ saksofonist Simon Wilescroft, brez katerega si koncertne podobe Duran Duran ne gre predstavljati, pa kitarist Dominic Brown, ki je alterniral med Fenderjevim Telecastrom ter črnim Gibson LP – odvisno od narave posameznih točk. Nekajkrat je pošteno grmelo, ko je vzel v roko Gibson LP in ga navil preko vse mere (Wild Boys, Hungry Like A Wolf, priredba White Lines, Rio).
In ostali trije ‘čistokrvni’ Durani? Nick Rhodes (kot prvi) seveda – “And our keyboard God, our prince of shoulder pads, king and queen of the absurd… this is Mr. Nick Rhodes,” po Le Bonovih besedah (v premoru pred Planet Earth). Esencialen je. Nepogrešljiv. Gradnja magije v trenutkih, kot je Save A Prayer, pripada striktno njemu. Roland Jupiter-8? The Reflex seveda! Bolje ne gre. Pri Duran Duran pa ne bi bilo prav nič od tega brez čvrstega ritma udarno plesnih vzvodov, ki ga vodi “funky drive” bas kitarske čarovnije enkratnega Johna Taylorja, spajdašene z natančnostjo čvrstih, stasitih in odločnih bobnarskih zamahov Rogerja Taylorja. Kot povedano, uigranost je izjemna. Zvok je bil odličen. Brez ‘praske’. Edina dva malenkostna minusa? Prvi res nehvaležen vonj ‘po štali’, drugo pa omenjena Le Bonova občasna hripavost, ki ji ne gre gledati v zobe (bili smo na koncu turneje) in kar ni v ničemer jemalo zaleta odličnemu šovu, ob katerem je publika vseskozi sodelovala na na najvišjih obratih in brez česar sam spektakel zagotovo ne bi razvil tako mogočne atmosfere in intenzivnosti strasti ter emocij. Kamorkoli si se uzrl le totalni žur, odklop, kipeča vedrina, odlično razpoloženje! Prizorišče samih nasmehov.
V primerjavi z izkušnjo v Pragi izpred slabih treh tednov, ko so Duran Duran 24. 6. 2026 nastopili na zaprtem prizorišču O2 Arene (RockLine recenzija koncerta), je bilo tole srečanje s skupino po vibraciji in energiji precej drugačno! Zlasti je vse skupaj delovalo znatno bolj intenzivno. Do mere celo bolj magično. Ves privlačni magnetizem med publiko in skupino je še izdatneje vlekel! To je namreč temperamentna Italija in ne vzhodna Evropa. Vsi bistveni hiti (izostal je spet Union Of The Snake) so bili z nami! Pa prvovrstna zabela z uvodno Is There Something I Should Know?, nadalje vsega greha vredni sladkorček tipa The Chauffer, kjer je Le Bon opravljen v mornarja seveda uporabljal okarino (v Pragi so na tem mestu igrali Evil Woman – priredbo ELO). Izostal ni nov odlični (funky disco beat) samostojni single Free To Love. Intenzivnost je rasla v finale. Objem vzdušja postaja že kar hipnotičen. Grabežljiva Planet Earth zapusti vselej izjemen pečat. Potem pa za njo tista brezbrižna optimistična singlica iz albuma” Astronaut”, ki je znova spreobrnila na glavo vso atmosfero – (Reach Up For The) Sunrise ter za konec rednega dela ‘malopridna in poredna’ Girls On Film. Bend je ta komad prelomil v Psycho Killer (Talking Heads) – Le Bon noro dobro opravi tu vokalno vlogo (briljanten akter je) in se vrne na Girls On Film s klasičnim izhodnim zaključkom.
V dodatku se je Simon preizkusil tudi v igranju akustične kitare. To je bil Save A Prayer. Pred začetkom je Le Bon pozval publiko naj prižge luči na telefonih. Brez tega singla Duran Duran koncerta ne sme biti. To pa velja tudi za veliki finale Duran Duran koncertov. Tam namreč vedno stoji neminljiva Rio, kjer se do konca vsem odpelje (Dom je navil svojega Gibsona do konca). Bend se je kar lep čas poslavljal, zadnji je z odra stekel prav Le Bon! Neverjeten žar ohranjajo Duran Duran tudi v letu 2026. In za oktober 2026 že potrjujejo nove koncerte. Možje, ki se bližajo polagoma sedemdesetim, a s karakterjem novoromantičnih novoprišlekov na sceno. Odstrelijo te v osemdeseta, v nek vzporedni nostalgični univerzum, kjer se z njimi hipoma ‘pomladiš’ in vrneš v davne dni, ko je bil svet mlad in nedolžen, v čas tvojih velikih najstniških sanj, ko so te z BRAVO posterjev polepljenih po zidu tvoje sobe, ti fantje nenehno držali v blago evforičnem stampedu. Neprecenljivo.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Duran Duran – setlist:
1. Free to Love (symphonic instrumental version) – taped intro
2. Is There Something I Should Know?
3. The Wild Boys
4. The James Bond Theme (orig. John Barry) – taped intro
5. A View to a Kill
6. Hungry Like the Wolf
7. INVISIBLE
8. Lonely in Your Nightmare / Super Freak (aka “Super Lonely Freak”)
9. The Reflex
10. Ordinary World
11. Come Undone
12. New Moon on Monday (“New Moon Dark Phase” verzija)
13. The Chauffer
14. Notorious
15. White Lines (Don’t Don’t Do It) (orig. Grandmaster Melle Mel)
16. Free to Love
17. Planet Earth
18. (Reach Up for the) Sunrise
19. Girls on Film / Psycho Killer
—dodatek—
20. Save a Prayer
21. Rio
