Avantasia – Here Be Dragons
Uscita: 28. 2. 2025 per Napalm Records
Produzione: Probabilmente Tobias Sammet e Sascha Paeth
Durata: 50:09
Genere: Power metal sinfonico che non vuole esserlo
“Un altro giorno nell’ufficio di Tobi Sammet”
Tobias Sammet, eroe caduto del power metal, tra il 1998 e il 2004 è stato una figura di primo piano del power metal europeo. Con gli album della sua band madre Edguy (da Vain Glory Opera a Hellfire Club) e con i primi due dischi targati Avantasia (The Metal Opera I e II) era uno dei pilastri solidi di un genere che stava lentamente perdendo forza e significato. Poi probabilmente ha capito che questo stile musicale non porta soldi e non attira gli esemplari più appetibili del ggentil sesso. Il risultato di questa illuminazione è stato un allontanamento dal power metal ad alto numero di ottani con gli album Rocket Ride (Edguy, 2006) e ancora di più The Scarecrow (Avantasia 2008). Tobi ha iniziato a infilarci elementi di hard rock, AOR, symphonic rock e lo stile di Meat Loaf con orchestrazioni sopra le righe. Allo stesso tempo, però, era consapevole (e lo è ancora) che la base dei fan ortodossi reclama il power metal. Ed è esattamente questo il mix che ci serve sul nuovo album.
Premetto che tutti i prodotti post The Metal Opera Avantasia mi lasciano totalmente freddo, con l’eccezione del sorprendentemente ottimo Ghostlights del 2016 e di qualche lampo geniale qua e là, come The Toy Master da The Scarecrow o Stargazers da Angel of Babylon.
Tobi e il suo complice, Sascha Paeth (chitarrista e autore dei Heavens Gate, band tedesca ingiustamente trascurata), servono un prodotto artigianalmente impeccabile, a cui però, purtroppo, mancano passione, sangue, sudore, per non dire anche l’anima. Il tutto è suonato, prodotto e truccato alla grande, ma in tutto l’album non c’è un pezzo a cui torneresti per una dose di adrenalina e divertimento. Oltre alla solita schiera di vecchie conoscenze, Tobi ha portato tre nuovi cantanti ospiti: Adrienne dei Seven Spires, Tommy dei Kamelot e Kenny degli H.E.A.T. Bisogna riconoscere al tipo che ha sempre avuto un buon fiuto per le voci ospiti, e anche stavolta sono tutti fuoriclasse. Il problema è che con il materiale a disposizione non riescono a brillare davvero. L’unica eccezione è forse Roy, che nella ballad Everybody’s Here Until the End mette completamente in ombra Tobi. Sorprendentemente male se la cava Kenny nel saltellante power di Against the Wind, dove evidentemente la tonalità in cui è scritto il pezzo non gli si addice.
Un po’ fuori dal coro come brano nel suo insieme è Unleash the Kraken, con la sua varietà e una base musicale sorprendentemente heavy. Tobi si impegna e mostra le sue capacità vocali ancora piuttosto impressionanti. Purtroppo, con gli anni la sua voce ha acquisito un timbro un po’ fastidioso, soprattutto sulle note alte. Si distingue in modo particolarmente sgradevole nei duetti con Tommy e Roy.
Per tornare al discorso sul power metal e su Tobias Sammet: come bonus ci regala Return to the Opera, spiritosa e dedicata ai fan ortodossi, con rimandi testuali e musicali ai primi due album Avantasia. Nel testo Tobi giura di poter scrivere un pezzo così davanti a una bottiglia di vino e che quei tempi non torneranno più. Il che, ascoltando Against the Wind, The Moorland at Twilight e in parte Unleash the Kraken , suona molto contraddittorio.
Riassumendo: ecco un altro prodotto di qualità ineccepibile dalla catena di montaggio della corporation Avantasia. Che, a giudicare dai risultati di vendita (primo posto nelle classifiche di Germania e Austria), le masse divorano avidamente, proprio come gli hamburger di un’altra corporation.
Stramasticato.
(Diciamo che sono) le caramelle: Unleash the Kraken, Everybody’s Here Until the End, in parte Against the Wind
Voto: 6,5/10
Autore: Igorac
Tracklist:
01. Creepshow
02. Here Be Dragons (Geoff Tate)
03. The Moorland at Twilight (Michael Kiske)
04. The Witch (Tommy Karevik)
05. Phantasmagoria (Ronnie Atkins)
06. Bring On the Night (Bob Catley)
07. Unleash the Kraken
08. Avalon (Adrienne Cowan)
09. Against the Wind (Kenny Leckremo)
10. Everybody’s Here Until the End (Roy Khan)
11. Return to the Opera (Bonus)
Musicisti:
Tobias Sammet – Voce, basso, orchestrazioni, tastiere, pianoforte
Sascha Paeth – Chitarre, orchestrazioni, tastiere, pianoforte
Miro Rodenberg – Orchestrazioni, tastiere
Felix Bohnke – Batteria (non è citato da nessuna parte, ma sono quasi sicuro che l’abbia suonata lui)

Se popolnoma NE strinjam!
Daleč od prežvečenega in za današnje čase odličen album.
Seveda subjektivna ocena.
Ne, zakaj? Pošteno 😀 Vsaka ušesa imajo svojo percepcijo. Respect. Jaz osebno, sem že davno tega prekrižal ta projekt, ker je zvodenel v samo replicirajoči brezizraznosti in generičnosti. Verjamem pa vsakomur, ki najde tudi v najnovejšem izdelku momente, ki ga spravijo na prave obrate in tako v njem uživa in ima ustvarjeno pozitivno mnenje. Jaz recimo trenutno nimam časa, da bi poslušal niti albume tistih izvajalcev, ki me v mojih zrelih letih še vedno dovolj animirajo, da spremljam njihove nove izdaje, začenši z Opeth, Dream Theater, Jethro Tull. Steven Wilson,… in kupom revival AOR/melodic rock plat, kaj šele da bi se posvečal novim power metal platam – gre za žanr katerega sem bil od nekdaj velik privrženec. Tako da bom na podlagi tvojega komentarja definitivno preveril novi Avantasia album. In hvala da si se oglasil. 😀
Lepo, da si odprl debato. Seveda je vsaka glasbena recenzija izrazito subjektivna zadeva, osebno mi je Avantasia projekt razočaranje glede na potencial. Povej, kaj te je na tem albumu navdušilo, pa da še kakšno rečemo.
Pozdrav.
Ne želim preveč politizirati o glasbi, saj menim, da to ni njen namen, tudi nikoli se vtikam v ocene plošč, pa jih preberem kar veliko tako na tujih straneh kot na vaši, saj menim, da gre vedno za subjektivne ocene in da imajo vsaka ušesa svojega najboljšega glasbenika.
Ampak označiti zadnji Avantasia izdelek za prežvečenega pa mi je tako plehko, da v danem trenutku nisem mogel pustiti tipkovnico nedotaknjeno. Nisem se mogel znebiti občutka, da je recenzent že a-priori odpisal skupino in njen izdelek in da se je ocene lotil s predsodki in predvsem površno ter na preskok. Sploh si ne predstavljam, kaj pomeni po vseh že ustvarjenih albumih in napisanih kompleksnih tekstih, da najdeš še vedno toliko domišljije in kreativnosti na koncu pa tvoj izdelek nekdo označi za prežvečenega. Sploh v enem žanru nizati vrsto let nove in nove ideje, ne da bi te nekdo označil za prežvečenega je po moje nemogoče. So AC/DC na zadnji plošči prežvečeni? Tobija označiti za padlega power metal heroja, ki da se ukvarja s to vrsto glasbe zgolj zaradi denarja in najbolj atraktivnih primerkov nežnejšega spola, je po moje najmanj nepošteno, da ne rečem, kaj drugega. Ja, se strinjam, ni to najboljši Avantasia album pa vendar je še vedno vrhunski izdelek in če kaj ni, potem ni prežvečen. Zvok in produkcija sta vrhunska, gostje vrhunski pa tudi s skladbami kot npr »Phantasmagoria« dokazujejo, da še vedno imajo tisto nekaj, kar mnogi drugi metal bendi ne premorejo. Mogoče res ni plošča, ki bi pustila pravi vtis na prvo poslušanje, meni osebno je z vsakim poslušanjem boljša in trdim, da še vedno imajo tisto nekaj več, kar poslušalca popelje v neko drug Avantasia svet, pa četudi je to 55+ star prdec, kot sem sam ali pa atraktiven primerek nežnejšega spola.
Kakor koli gre za popolnoma oseben pogled in videnje zadnjega Avantasia albuma, ki ga nikakor ne želim vsiljevati drugim, se mi pa zdi, da bi bilo vredno biti malo bolj prizanesljiv in spoštljiv pri ocenjevanju truda umetnikov v metalu, sploh v današnjih časih, ko je vsega drugega “sr….” res preveč.
Če pa premorejo tudi v živo biti še vedno tisti pravi, pa bom preveril z obiskom dveh njihovih koncertov v prihajajočih dneh.
Lep pozdrav.
Pošteno. Naj samo pojasnim pomen padlega heroja. Tobi se je nehal ukvarjati (ali pa se je hotel nehati) s power metalom, ker je doseg občinstva v tem žanru premajhen. Ko pa je pogruntal, da ga zapuščajo orto oboževaci, se je k temu nejevoljno vrnil. Vsaj tako se zdi. LP