Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Ocena: 4.4/5
Še preden so IQ objavili prvi uraden studijski album, so posneli demo kaseto z imenom Seven Stories Into Eight. Gre za zgodovinski posnetek, ki kaže skupino v razvoju, ki še išče svoj pravi slog. Več kot petnajst let kasneje so se možje iz IQ odločili, da zadevo posnamejo na novo in popravijo stvari, ki so se jim zdele preveč nedodelane. V tem obdobju so bili IQ najbolj aktivni v svoji karieri. Od leta 1997 do 2001 naprej so redno izdajali nove stvari (Subterranea, Seven Stories Into 98, The Lost Attic, Subterranea – The Concert, The Seventh House) in v tem obdobju so ustvarjali tudi svojo najboljšo glasbo.
IQ so se odločili, da bodo album posneli v le nekaj dneh. Tako so želeli ohraniti avtentičnost, saj so bili izvirni posnetki prav tako posneti v zelo kratkem času. Najbolj se je pritoževal John Jowitt, ki v osemdesetih še ni bil član. Dejal pa je, da so nekateri deli na Seven Stories eni izmed najtežavnejših v vsej njihovi diskografiji. Moral je garati, a na koncu mu je vendarle uspelo.
Album se začne z netipičnim fusionom, ki nenehno preskakuje iz ene teme na drugo, enega takta na drugega. Gre za Holmesov poklon Brand X, saj je vedno bil pristaš jazz-rocka. Veliko težav s skladbo je imel predvsem Jowitt, v kratkem času se je moral namreč naučiti izjemno zahtevne bas linije. Vsi ostali so bili člani že v osemdesetih in so ta inštrumental že kar dobro poznali, le on se je moral skladbo naučiti popolnoma od začetka. Sledi še en inštrumental, ki ima veliko podobnosti z glasbo zasedbe The Lens. Gre za tipično tekmovanje med melodijami na sintetizatorju in kitari. Proti koncu skladbe lahko zasledimo celo del, ki je podoben zgodnjim Camel. Torej, zopet nekoliko jazza, kar je precej netipično za to skupino. Sledi skladba Intelligence Qutient z dolgim uvodom, ki najprej s klaviaturami, potem pa še s kitarskimi tappingi ustvari tisto pravo IQ vzdušje. Skladba ima več delov in je v tem pogledu kar tipična, na njej pa je nekaj odličnih kitarskih in klaviaturskih solo vložkov. Besedila za to skladbo in za Capital Letters je napisal Mike Holmes, saj Peter Nicholls takrat še ni bil član zasedbe. Vsebine so nekoliko bolj direktne in šaljive kot pri Nichollsu. Nato sledi še en inštrumental, kjer IQ odigrajo venček folk skladb. Spet gre za precej melodično in subtilno odigrano zadevo. Barbel Is In z afriškimi ritmi spominja na Biko Petra Gabriela in je še ena netipična stvaritev za IQ. Besedilo je napisal Tim Essau. Pri Fascination se že opazi prisotnost Nichollsa pri besedilih – klasična enigmatičnost, ki sem jo tako vzljubil. Nekaj odličnih vokalnih delov ter inštrumentalnih interludijev poskrbi za razgibanost te večplastne skladbe. Sledi skladba, ki jo je napisal Nicholls sam. Gre za nežno in lepo balado, s tipično temačnim motivom. Ob vokalu lahko slišimo le akustično kitaro, solo na električni ter na koncu še klaviature. It All Stops Here je skladba z dvojnim motivom, ki jo je napisal Orford. V prvem delu Orford razlaga o svojem nezadovoljstvu nad raznimi političnimi dejanji študentov (tudi sam je takrat še bil študent), v drugem delu pa se izpove o neizpeti ljubezni. O Martin, nisem vedel, da si takšna nežna dušica. Za konec pa še en odličen inštrumental (Nicholls le recitira), ki na mističen način zaključi izvrsten album.
Na drugi zgoščenki najdemo demo posnetek Seven Stories Into Eight. Razlika med novimi posnetki in tem demom je več kot očitna. Že sam zvok na demu je precej slabši in pridušen, kar ni nič čudnega, glede na to, da je demo. Prav tako se opazijo tipične težave zasedbe iz tistega obdobja. Orfordove klaviature so podobno kot vselej v osemdesetih precej nadležne, Holmesova kitara ni niti približno tako tekoča kot od Ever naprej, Cookie je Cookie, precej omejen v svojih sposobnostih, tako, da se pri njemu nek napredek niti ne pozna, Jowittov bas je za mnogo odtenkov boljši od Esauovega. Največji napredek pa je prav gotovo pokazal Peter Nicholls, ki na drugem CD-ju zveni kot da še ni mutiral (s tem mislim glas), na prvem pa se izkaže kot še nikoli in me spomni zakaj mi je od enega najslabših postal eden najboljših pevcev v rocku. Precej se pozna, da je Nicholls na novih posnetkih odpel vse tiste skladbe, ki jih je na starih Orford. Nekatere skladbe na starih posnetkih so bile namreč posnete še v času, ko Nicholls še ni bil član in zato je vokalne dele odpel kar Orford s svojim nekoliko zoprnim glasom. Izboljšava se opazi tudi pri pesmi Barbel Is In, ki je na originalu zaigrana kot reggae, medtem ko je bila leta 1998 posneta v različici svetovne glasbe in malenkost spominja na Biko Petra Gabriela. Na ponovni izdaji najdemo tudi bonus skladbo Eloko Bella Neechi. Ta je bila v osemdesetih izdana kot single, a je tudi njej ta predelava izjemno koristila.
Menim, da so IQ s tem albumom ustvarili svoj najbolj ambiciozen izdelek. V glasbo namreč vpletajo ogromno vplivov, od reggaea, svetovne glasbe, jazz-rocka, folka, do simfonike. Kompozicijsko so sicer Ever, Subterranea in The Seventh House boljši (morda celo tudi Wake in Tales From The Lush Attic), a glede inovativnosti in kvalitete aranžmajev je ta plošča visoko pri vrhu.
Poleg dveh zgoščenk dobite tudi zanimivo knjižico, ki razkrije zgodovino te dokaj neznane zasedbe. Kot je že tradicija z IQ, ne manjka tudi nekaj sočnih in duhovitih anekdot, za katere pa ne garantiram, da so vse resnične. Kar nekaj je tudi arhivskih fotografij,ki segajo vse do leta 1978, ko je bila zasedba znana še pod imenom The Lens.
Seven Stories (vsaj prvi CD) je album, ki bi ga moral slišati prav vsak privrženec te zasedbe. Prav neverjetno je kako zvokovno prav nič ne odstopa od Subterranee. Kompozicije so čvrste in kvalitetne, kar le priča, da so IQ že od vsega začetka bili izjemni skladatelji, težave so nastopile le pri izvedbi in aranžmajih. A s starostjo jih je očitno našla modrost in v glavnem so vse pomanjkljivosti odpravili, tako da ta album sodi med njihove najboljše, zraven The Seventh House, Subterranee in Ever. Če bi podobni prenovi doživela še Tales from The Lush Attic in The Wake, bi se prav gotovo poznal velik napredek.
Zasedba
– Martin Orford: klaviature, vokal
– Mike Holmes: kitare
– Pete Nicholls: vokal
– Paul Cook: bobni
– John Jowitt: bas (cd 1)
– Tim Esau: bas (cd 2)
Produkcija
Mike Holmes
Seznam skladb
CD 1 (52:31):
1. Capital Letters (In Surgical Spirit Land) (3:49)
2. About Lake Five (5:27)
3. Intelligence Quotient (8:18)
4. For Christ’s Sake (5:17)
5. Barbell Is In (4:54)
6. Fascination (7:03)
7. For The Taking (4:34)
8. It All Stops Here (7:53)
9. Eloko Bella Neechi (5:16)
CD 2 (43:31):
1. Capital Letters (In Surgical Spirit Land) (3:46)
2. About Lake Five (5:02)
3. Intelligence Quotient (6:55)
4. For Christ’s Sake (5:05)
5. Barbell Is In (5:32)
6. Fascination (5:56)
7. For The Taking (4:17)
8. It All Stops Here (6:58)
Trajanje albuma: 96:02
